V spomin na Vojka

Sporočamo žalostno vest, da nas je 3. septembra 2016, v svojem 58-em letu starosti in veliko prezgodaj, zapustil naš dolgoletni sodelavec in ikona našega kluba Petek Vojko.
Družini in svojcem izrekamo globoko in iskreno sožalje. Vojko, hvala ti za vse!

V celoti objavljamo pogrebni nagovor, ki ga je napisal Jože Krajnc:

Naj se še tako trudimo doumeti in razumeti skrivnosti usode in njenih dejanj, nikoli nam ne bo dano odgovoriti si na večno vprašanje  »zakaj«. Zakaj usoda tako kruto vihti koso smrti tam, kjer še kipi mlado in polnokrvno življenje,  Zakaj ustavlja uro tam, kjer bi moralo ostati še toliko časa za ljubezen do najbližjih in za radosti ob marsičem, kar piše poglavja življenjskih zgodb. Zakaj usoda tako rada jasne sanje spremeni v temne slutnje, kjer se za vsakim upanjem skriva sto prevar? Zakaj se usoda ne ozira na nikogar? Zakaj sama zida in nato sama podira? Ni prav in ni pravično! Kajti,  So ljudje, ki si tako neizprosnega in nenadnega udarca usode kratko malo ne zaslužijo. So njihovi najbližji, ki jih take bolečine preprosto ne bi smele doleteti. Bil je naš Vojko, ki je mnogo, mnogo prezgodaj prišel do poslednjega cilja. Do zadnje tekme, ki na tem planetu nima podaljška. Ga pa ima nekje drugje ! Neskončnega! Štetega po večni kozmični časovnici, ki z enim samim hipom ločuje naše tuzemeljsko igrišče od onostranstva.

Minljivi smo kot listje v jeseni, ki prihaja. Vojkova pesniška duša bi rekle , minljivi kot sonce v dežju, kot veter spomladi ali kot kaplje rose na jutranji travi. Ja, ljudje smo minljivi , neminljiv pa je spomin na človeka. Na vse, kar je delal in dajal drugim okoli sebe, na vse, kar pušča za sabo in ostaja večna ter močna vez.

Niti vsemogočna smrt ne more premagati najmočnejše sile tega stvarstva:ljubezni. Prav obratno se vrti ta krog: ljubezen premaguje smrt. Z njo vstopamo čisti v v neko drugo, višje stanje neznanega večnega življenja. V Vojku je močna ljubezen gorela kot najžlahtnejši božajoč in močan plamen, njeno moč so čutili vsi njegovi najbližji. Kaj je lepšega in kaj vrednejšega, kot slišati moža, ki za svojo ženo rad in s posebnim žarom v očeh pove, da je edina in največja ljubezen njegovega življenja? Tako je Vojko govoril o svoji Brigiti. Kaj je lepšega, kot to, da oče živi in diha za svoje ljubljene otroke? Tak je bil Vojko do svojih hčera Mauele in Aljuške. Kaj je lepšega, da oče z vso predanostjo, ki jo premore, skrbi za svoja pastorka Bojana in Žigo? Kaj je lepšega, kot to, da  piše najlepšo  rodbinsko zgodbo z bratom Tomijem? Takšno zgodbo je živel Vojko. In kaj je lepšega, kot to, da je mož, oče, očim in brat povsem zapisan svoji družini? Tako do konca predan ji je bil Vojko.

Po odhodu z delovnega mesta v Gorenju in po invalidski upokojitvi pa je našel čas  še za drugi dom in še za eno predanost v njem. Za šmarški nogomet. Zadnja leta ga je s svojim delom tako močno zaznamoval, da bo vrzel, ki ostaja za njim, zelo težko zapolniti. Vojko ni bil le klubski sekretar temveč človek za vse naloge. Poznal je vse in vsakogar, nogometaše vseh starosti je imel za svoje, skrbel je za tekmovalne postopke , za vse, kar mora biti naoljeno, da d

elo v klubu teče, kot je treba. Nogometnemu igrišču, dogajanju na njem in ob njem je predal svojo dušo…in…kakšna ironija usode…prav na igrišču je obstalo tudi njegovo srce.

Vojko, Tako radi smo ob kavi ali kje drugje poklepetali s tabo o tvojih, o nogometu, o življenju kar tako…nikoli nam ni zmanjkalo besed, zmeraj jih je ostalo še za nove priložnosti. Danes pa nam jih ob slovesu s tabo zmanjkuje. Smo pa polni solz, ki naj ti povedo, da smo te cenili in imeli radi. Tako močnih vezi ne more zrahljati nobena sila.

Na vsakdanjih poteh skozi Šmartno, na domačem  igrišču in ob njem ne bo nič več tako, kot je bilo s tabo, Vojko. Te skupne poti so tukaj in zdaj končane. Nadaljujejo se v spomine, ki jih ne more raniti ali izbrisati noben čas. Bolečina ob slovesu pa kljub temu zelo peče in žalost je globoka. Vendar…Nekoč nekje bomo vsi dočakali ta usodni trenutek minljivosti. Vsi bomo sklenili svoje zemeljsko bivanje  in prestopili v brezmejni  in brezčasni prostor večne svetlobe…. Tam nas počakaj , dragi Vojko, kajti moramo se spet najti, saj so se naše vezi stkale v trajnost. Naj te večna mati narava  ljubeče sprejme v svoje nedrje. Naj ti bo tam, kamor odhajaš, dano počivati spokojno in v miru.

V imenu občine Šmartno ob Paki, vseh njenih občank in občanov, v imenu Športnega društva Šmartno ob Paki  izrekam vsem tvojim najbližjim najiskrenejše globoko sožalje. Spi mirno, dragi naš Vojko!

Comments are closed